V začetku koledarskega leta 2016 smo se povezali z organizacijo Awesomi, ki nam je omogočila dostop do treh srednjih šol v republiki Čile. Naša želja je bila predstaviti program, ki ga izvajamo v Sloveniji, vsaj eni srednji šoli na drugem koncu sveta. Ta pilotna študija je vzbudila interes Čilenske organizacije Conicyt, nacionalne komisije za znastveno in tehnološko raziskovanje, preko katere smo uspešno prišli do treh srednjih šol. Dve sta se nahajali v prestolnici Santiago ena pa v manjšem podeželskem mestecu Mafil na jugu Čil. S šolami smo načeli pogovore o projektu, njegovem obsegu in do kdaj bo projekt končan.
Odločitev je padla in Zavod 404 je imel nov projekt. Spust treh atmosferskih sond v republiki Čile, v sklopu projekta imenovanega »Globo Inteligente«. Vsaka šola je izdelala svojo sondo ter padalo in jo na koncu šolskega leta v stratosfero dvignila z meteorološkim balonom. Ker se Čile nahajajo na južno polobli se temu primerno razlikujejo letni časi ter začetek šolskega leta. Dijaki so s poukom začeli s koncem februarja 2016 in tisti, ki so se pridružili projektu, so svoje popoldanske ure namenili učenju Arduina, spoznavanju senzorjev ter izdelovanju sonde in padal.
Na Zavodu 404 smo v naprej pripravili pakete z Arduini, senzorji in drugo elektroniko potrebno za izobraževanje dijakov. Ker svojih mentorjev za celo leto nismo morali poslati tako daleč, smo za dijake pripravili video material s katerim so postopoma spoznali elektrotehniške komponente ter osnove programiranja v Arduinu. Vse te dejavnosti je na šolah, s pomočjo tamkajšnjih učiteljev, vodila naša Čilska zaveznica Mariana Herlin.
Sonda, ki je odšla v nebo nad Čilom.
V naprej pripravljen program je trajal do avgusta nakar je dijake obiskal Rok Capuder, direktor Zavoda 404. S tem se je zaključil teoretični del projekta in začelo se je sestavljanje sonde ter spoznavanje s spajkalniki. Za par dni je obiskal vsako šolo in dijakom razložil kako naj se lotijo izdelave sonde, kakšne materiale naj uporabijo ter kako naj jih obdelujejo. Sonde so bile izdelane iz stiroporja, za obdelavo pa so dijaki uporabljali olfa nože ter segrete kovinske palice. Za obliko so se dijaki odločili sami, poskrbeti pa so morali, da je bil volumen sonde dovolj velik da smo vanjo lahko spravili vse senzorje, radijski oddajnik, arduino ter kamero.
Drugi obisk in spust
Preden smo sonde spustili, smo vse šole ponovno obiskali. Tokrat sem se Roku pridružil še sam in na vsaki šoli smo preverili sonde, padala in vse povezave. Ko so vse komponente uspešno delovale v učilnici smo jih zapakirali v sondo in jo pripravili na spust. Ker ne živimo v idealnem svetu stvar ni bila tako preprosta. Zaradi stavke je Čilenska carinska pošta stala več kot mesec dni in baloni, ki so jih šole naročile so čakali na letališču. Do zadnjega trenutka smo upali, da bomo do balonov prišli, vendar na koncu te sreče nismo imeli. Z Rokom sva tako za vsak slučaj iz Slovenije prinesla 3 balone, na žalost pa smo na zalogi imeli le pol manjše kot so jih naročile šole. V zadnjih dneh pred spustom smo tako z dijaki pridno rezali in preoblikovali sonde ter uspešno znižali njihovo maso na 600 g.
Prvi spust
Prvi spust sem izvedel na jugu čil blizu mesta Valdivia. Srednja šola Gabriele Mistral se je nahajala v manjšem mestecu Mafil, kjer dijaki prej niso imeli možnosti izvajati podobnih tehniških projektov. Spust smo izvedli na bližnjem letališču, ki je bil za projekt zelo ugoden, saj je zaradi njegove majhnosti tam pristalo le eno letalo na dan. Dan se je začel z navdušenjem dijakov in vse je kazalo, da bo spust uspešen, vendar pa se je celotna stvar zalomila v trenutku spusta.
Balon so dijaki uspešno napolnili s helijem, tik pred dvigom pa se je sonda srečala s tlemi in nehala oddajati signal. Z veseljem na obrazu smo opazovali kako se dviga, to veselje pa je upadlo ob pogledu na ekran saj signala ni bilo več. Dijakom je celotna izkušnja ostala v lepem spominu in sedaj vsi nestrpno čakamo, da sondo kdo najde in pokliče telefonsko številko, ki smo jo plastificirali in pritrdili na njen vrh.
Spust sonde na letališču blizu mesta Valdivia.
V drugo (in tretje) gre rado
Po neuspešnem prvem poizkusu sem se vrnil v prestolnico Santiago kjer sva se z Rokom pripravila na naslednja dva spusta. Imela sva en dan in v tem času sva poskrbela, da se podobna napaka slučajno ne bi ponovila. Ponovno sva šla čez vse povezave, ki so jih spajkali dijaki, ter jih dodatno pritrdila z vročim lepilom. Večkrat sva preizkusila komunikacijo in pripravila še en dodaten računalnik za sledenje. Zjutraj smo se skupaj z Mariano odpeljali na letališče v bližini obale Pacifiškega morja in pričakali dva avtobusa srednješolcev. V Santiagu smo sodelovali s šolama Liceo Uno ter srednjo šolo La Florida, dijakov je bilo tako ogromno in vsi so nestrpno čakali dovoljenje za spust s strani letališča.
Balone smo tokrat napolnili na postaji, ki se ukvarja s spuščanjem atmosferskih balonov, uporabili pa smo vodik. Sondi sta se vzdvignili in signal smo nemoteno spremljali. Po približno 5 minutah smo obe sondi zagledali tudi na aprs.fi, kjer smo jim sledili do konca njihovega potovanja. Ker s signalom nismo imeli težav smo sonde našli že 10 minut po pristanku, jih odprli in ob osvežilni pijači pregledali video posnetke s kamere.
Dijaki šol Liceo Uno ter La Florida.
Kako naprej?
Celoten projekt je na koncu izpadel uspešno. Šole, sodelujoče organizacije in predvsem dijaki so bili z izkušnjo zelo zadovoljni. Trenutno se s šolami že dogovarjamo kako bi lahko sodelovali v naslednjem šolskem letu, dijaki pa do februarja uživajo v poletnih počitnicah. Kljub temu, da je bilo celotno doživetje zelo zanimivo in nepozabno, sva se z Rokom z največjim veseljem vrnila v Slovenijo, kjer nas do konca našega šolskega leta čaka še kup dela s slovenskimi dijaki, študenti in osnovnošolci.
Celoten članek boste lahko prebrali v januarski številki revije Tim.
